Pa kako se je lahko to meni zgodilo? Ni dovolj, da sem že celo nosečnost slaba in bruham, zdaj so me še na napačen pregled naročili. Najraje bi se jokala. Komaj tukaj sedim, slabo mi je. V žepu imam vrečko za bruhanje za vsak slučaj, s sabo imam bombone, kruh in sladko pijačo v upanju, da bom ta pregled preživela v čim boljšem stanju. In oni mi rečejo, da so me naročili na napačen pregled, aaaa. Vseeno me bodo pregledali, ker če sem že prišla, sem. V nosečnosti z dvojčki res ni preveč pregledov. Pustijo me čakati na vrsto več kot dve uri in potem me končno pokličejo noter.
Zdravnik naredi UZ in vse zgleda v redu, fanta sta primerno težka. Reče mi, da se lahko oblečem. Nabašem jaz vse cote nase in potem se zdravnik spomni, da bi mi zmeraj še maternični vrat, ugh, okej, slečem se nazaj. Kar naenkrat pa reče: “Gospa, vas bomo pa zadržali.” Kaj, kako, zakaj? Za vsak slučaj, ker imam skrajšan maternični vrat in rahlo odprt. Številk ne vem na pamet. Ostala naj bi dva tedna in če se porod vmes ne bo začel, grem lahko potem domov. Pripeljejo me na E oddelek in mi dajo preventivno injekcijo za pljuča. Tukaj sem spoznala super cimro, s katero sva še danes v stiku.
Dvakrat na dan merijo CTG in zjutraj imam vizito. Zdravnica mi reče, da če me bo začelo karkoli ščipati, moram takoj povedati. V redu, bom povedala. V bolnici sem 4. dan, zjutraj naredijo CTG in je vse v redu. V času kosila pa me začne ščipati, kot bi imela rahle prebavne težave. Rečem si, nič, počakam to kosilo, mogoče mi ne paše sedeti na lesenem stolu. Po kosilu grem v posteljo in ščipanje se ne umiri. Ni moteče, samo v glavi imam pogovor z zdravnico. Pokličem sestro, da me malo ščipa, in ona mi reče, da je verjetno vse v redu, ampak prinese CTG, ki ne pokaže nič posebnega. Tudi moja cimra ima neke težave, zato pokličejo zdravnico za obe. Najprej je na vrsti ona, potem jaz. Povem, da me čisto rahlo ščipa, da ne vem točno na koliko časa, ampak da mi deluje ritmično. Zdravnica ni preveč prepričana, da se nekaj dogaja, ampak se odloči, da raje preveri, in naredi vaginalni pregled. “Hm, gospa, odprta ste dobre 3 centimetre. To bo za v porodno.” Dali mi bodo infuzijo magnezija, ki bo verjetno vsaj za par dni porod ustavila. Okej, v redu, torej ne bom rodila danes. Vseeno mi naročijo, naj v sobi spakiram vse svoje stvari. Teh stvari je ogromno, ker mi je mož ravno prejšnji dan prinesel ogromno robe, saj sem računala, da bom tukaj še vsaj dober teden: nosečniško blazino, pouštre, sixpack radenske, obleke za več dni.
Naložim vse na posteljo in me že pridejo iskat in odpeljejo v porodno. S sabo vzamem telefon, da lahko možu sporočim, kaj se dogaja. Napišem mu, da ni panike, da sem sicer v porodni, ampak da mi bodo zdaj dali magnezij in naj bi to ustavilo porod. Pride mož in noben od naju ne dela panike, ker je ne dela noben drug. Prepričana sva, da se bo porod ustavil in da bom šla nazaj na oddelek še za vsaj par dni. Rekli so mi, da mi bo verjetno malo vroče. Meni je bilo neznosno vroče, mož mi je pihal, dobivala sem hladne obkladke, pa sem vseeno mislila, da me bo razneslo od vročine. Rečejo mi, naj se preoblečem v njihovo haljo. Zelo slaba ideja, ker sem dobila po moje zimsko haljo, tako da sem jo imela itak zavihano do vratu.
Ves čas imam na sebi CTG, ki kljub infuziji magnezija kaže popadke. Preverijo me in sem odprta 4 cm. Obvestijo me, da bom kar ostala v porodni sobi.
Ne jaz ne mož nisva čisto dojela, da je to to.
Ne jaz ne mož nisva čisto dojela, da je to to in da bom v bližnji prihodnosti rodila.
Vmes se zamenja babica in dobim novo. Priključi se ji še študentka, ki je prosila, če je lahko zraven, ker še nikoli ni bila pri dvojčkih. Dobim umetne popadke in predrejo mi ovoje vodilnega dvojčka. Oba sta bila obrnjena na glavo in ocenjena enako težka, zato je bil vaginalni porod prva izbira.
Porod se je lepo stopnjeval, nato sem dobila smejalni plin, ki pa ni ravno pomagal. Ves čas sem morala ležati in obračali so me iz boka na bok. Vmes so večkrat naredili tudi ultrazvok, da so videli lego dvojčkov. Vedela sem, da nekaj ne gre čisto po planu, ker je v sobo začelo prihajati vedno več ljudi. Popadki so bili res boleči in dolgi, med njimi pa skoraj ni bilo premora. Uspela sem izprositi Ultivo. Nato mi babica da navodila, da moram ob popadkih začeti pritiskati, ampak se spodaj ni nič dogajalo. Naredijo še enkrat ultrazvok in potem vsi razen babice odidejo iz sobe.
Končno v sobo stopi ekipa in mi reče, da bo treba narediti carski rez, ker sta se dvojčka zataknila. Ko sem pritiskala, vodilni dvojček ni mogel nižje, ker je bil v “žlički” s svojim bratcem. V hudih bolečinah sem podpisovala papirje. Rečejo mi, da bom morala pod splošno anestezijo, ampak se potem v operacijski odločijo, da poskusijo najprej spinalno, in če ne uspe, potem splošno. Na srečo je uspela spinalna, in to ravno na začetku novega popadka, za kar sem bila izjemno hvaležna.
Med operacijo sem si govorila, da bom čez eno uro že končala, ker mi je bil zelo neprijeten občutek. Vmes mi je postalo tudi noro slabo. Dvojčka A so mi pokazali za dve sekundi, potem pa so oba odpeljali na intenzivni oddelek za nedonošenčke. Ob rojstvu sta oba zajokala, kar me je precej pomirilo. Ko so me zašili, so me odpeljali iz operacijske in na hodniku sem uspela videti moža za minuto, potem pa so me odpeljali na intenzivno enoto.
Kako je bilo naprej, ko sem fanta končno videla, pa v naslednjem zapisu. Nadaljevanje sledi.